O dragocenih izkušnjah Inkov!

Med  kmetijskimi pridelki, ki so jih v Evropo prinesli iz Amerike, se je koruza zelo hitro uveljavila in začela izpodrivati piro, proso, lečo in sirek, ki so bili dolga stoletja glavni vir energije večine  evropskega prebivalstva (1). V 16.- 17. stl. je postala koruza prevladujoča poljščina, polenta in druge jedi iz koruzne moke pa glavna hrana revnega prebivalstva v večini mediteranskih dežel, v Sloveniji predvsem na področju Goriške regije.  Z nadomeščanjem drugih žit s koruzo se je v 18. stl. endemično pojavila pelagra (2).  Bolezen je posledica pomanjkanja niacina (vitamina B3). Koruza namreč vsebuje malo niacina oz. je ta vezan v obliki, da ga organizem ne more uporabiti. Organizem laže izkoristi niacin iz mesa, vendar so si ga lahko privoščili le redki! Trajalo je skoraj 200 let, preden so odkrili, da je bolezen posledica enolične prehrane, ko s koruzo pokrijemo pretežni del energijskih potreb. Kljub temu, da je bilo v tistih časih pomanjkanje hrane in s tem lakota problem celega sveta, se pelagra ni tako množično kot v Evropi pojavljala drugod po svetu, niti v srednji Ameriki, kjer so staroselci gojili in uživali koruzo že stoletja prej. Zrna so namreč pred uporabo obdelali v bazični raztopini, uporabljali so kar gašeno apno (kalcijev hidroksid) in s tem izboljšali dostopnost niacina (3).  Žal pa Kolumb in njegovi pomorščaki  s koruzo niso uvozili tudi znanja inkovskih kultur!

Vir:

1. Makarovič G. Prehrana v 19. stoletju na Slovenskem. Slovenski etnograf, Ljubljana 1988/1990; 33-34.
2. Mariani-Costantini, Mariani-Costantini A. An outline of the history of pellagra in Italy. Journal of Anthropological Sciences 2007; 85:163-171.
3. Carpenter, K. J. The Relationship of Pellagra to Corn and the Low Availability of Niacin in Cereals. Nutritional Adequacy, Nutrient Availability and Needs 1983: 197–222.